Krneki

Moje počutje ni za nikamor. V bistvu je prav grozno, še posebaj ker se me je lotil prehlad. Narajši bi razum zapustil telo in se vsaj začasno ločil od njega, čustva pa bi popredalčkal čisto posebaj. Pa ne gre. Le kako naj bi šlo. Pijem ogromno, najbolje bi bilo, da bi se kar utaboril pri školjki.

Drugače pa imam znova svoja maratonska razmišljanja. Še dobro, da se pod oknom igrajo otroci. Kako zanimive so stvari o katerih se pogovarjajo. Preproste so.